Veliko ljudi je še vedno mnenja, da če med kristalizira, da je z njim nekaj narobe. To je posledica dejstva, da je v trgovinah večinoma prisoten med v tekoči obliki, temu pa smo se v zadnjem obdobju večinoma prilagodili tudi čebelarji, na način, da kristaliziran med pred prodajo talimo.

Ob tem je potrebno poznati dejstvo, da naraven med po določenem času (skoraj vedno) kristalizira, zato so včasih med imenovali strd! Kristalizacija je zato povsem naraven proces, ki potrjuje, da je med kakovosten.

Kaj vpliva na hitrost kristalizacije

Poleg vsebnosti in razmerja sladkorjev v medu na hitrost kristalizacije vplivajo temperatura in čas skladiščenja medu, vsebnost vode v medu in prisotnost kristalizacijskih jeder. Kristalizacijo medu pospešuje shranjevanje medu na temperaturi med 10 in 18 °C, nižje temperature shranjevanja pa proces kristalizacije upočasnijo. Ravno tako med, ki vsebuje manjšo vsebnost vode kristalizira hitreje, v primerjavi z medom, ki vsebuje več vode.

Velikokrat se dogodi tudi, da med kristalizira nepravilno. Če imate doma v kozarcu kristaliziran med in so se po kozarcu pojavile bele lise, nikar ne bodite zaskrbljeni. Takšna kristalizacija nastane v medu, ki ima zelo nizko vsebnost vode. Med kristalizacijska jedra se ujame zrak in površina postane bele barve (pojavu belih lis pravimo »cvet«). Pojav »cveta« velja za znamenje kakovostnega medu, saj gre za med z zelo nizko vsebnostjo vode.

Če vam kristaliziran med ni všeč in bi ga želeli utekočiniti, kozarec z medom položite za nekaj časa v vodno kopel, na največ 40 °C. Če je temperatura utekočinjanja previsoka se v medu poškodujejo ali celo uničijo toplotno občutljive sestavine kot so encimi, hormoni in toplotno občutljivi vitamini.

Cvetlični med običajno kristalizira relativno hitro, kristalizacija pa je lahko popolna ali pa delna z velikimi kristali.